PRIPOMBE NA ZPacP-A
FIDES ugotavlja, da ima predlog zakona nekaj dobrih rešitev v smislu uvajanja večjega reda pri naročanju pacientov.Med pomanjkljivostmi pa opozarjamo predvsem na 6. člen predloga novele in predlagamo črtanje 3. odst. novega 14.a člena.Obrazložitev:V sistem naročanja je prav gotovo potrebno uvesti več reda v smislu spoštovanja pacientovega časa. Vendar se nam zdi neustrezno, da se tako tipično organizacijsko vprašanje rešuje z zakonom. Tudi v primerjalnih ureditvah, navedenih v razlogih za sprejem zakona, ni zaslediti, da bi katerakoli država na ravni zakona določala najdaljši čakalni čas v minutah. Mikro organizacija izvajanja zdravstvene dejavnosti se namreč med izvajalci in med strokami toliko razlikuje, da sam čakalni čas pove zelo malo o (ne)racionalni izkoriščenosti pacientovega časa. Dejstvo je, da različni pacienti zahtevajo različno dolg čas obravnave, ki ga vnaprej ni mogoče predvideti. Formalistično vztrajanje na največ 20 minutnem (oz. 60 minutnem na sekundarni ravni) čakanju v čakalnici ima lahko za posledico potrebo po dodatnem obisku ali po podaljšanju klinične poti, lahko pa tudi okrni pojasnilno dolžnost. Če se npr. izkaže, da pacient, ki je trenutno pri zdravniku, potrebuje daljšo obravnavo, bo zdravnik v bojazni pred globo težil k skrajševanju obiska, kar gre lahko na škodo poglobljenosti obravnave, predvsem pa na škodo izčrpnosti pogovora s pacientom. Tudi sicer pacienti po raznih anketah pogrešajo predvsem možnost pogovora in komunikacije z zdravnikom. Zdravnik, ki bo skrbel predvsem za to, da pacient v čakalnici ne bo predolgo čakal, se bo že povsem intuitivno manj posvetil pacientu, ki je trenutno pri njem.Čas čakanja v čakalnicah bi morali konkretizirati splošni akti izvajalcev javne zdravstvene službe, strukturirano po strokah in organizacijskih enotah. Čudimo se, kako je možno, da za tovrstne akte javni zavodi niso že doslej poskrbeli, saj je red v čakalnicah samim zavodom v interesu najmanj toliko kot pacientom.03.05.2011